Ivo Boscarol: “Zelo sem srečen sam v sebi”

Objavljeno v časopisu Goriška, marec 2012

Ivo Boscarol je ime, ki že nekaj let odmeva v slovenskem prostoru na kar nekaj področjih. Najglasneje se ga je slišalo oktobra lani, ko je s svojo ekipo letalo Pipistrela postavil na piedestal prestižnega Nasinega tekmovanja. Z Ivom sva se srečala na sončno sobotno popoldne, v njegovi rojstni Ajdovščini, v podjetju, ki ga je ustvaril z izjemno vnemo in srčnostjo.O njem se je že veliko bralo, veliko se ve, dal je ogromno intervujev. In vendar ni pokazal nikakršne nejevolje, ko je verjetno že miljontič pripovedoval stvari o sebi. Začela sva na začetku: »Rojen sem v Ajdovščini, oče je bil vojna sirota iz Ronk v Italiji, mama pa iz Ajdovščine. Še danes živim v hiši, kjer sem se rodil, stara je prek štiristo let. Nekoč je bila to gostilna, ob njej je tekel potok, zato se pri hiši reče Pri potokovih.«

Potok je ob hudem potresu v Ljubljani presahnil, Ivo pa ga je pred leti ob obnavljanju hiše ponovno oživil. Na otroštvo ima krasne spomine: »Imel sem izjemne starše, zelo nežne in resnično lepo otroštvo. Srečo sem imel tudi z učitelji – prva štiri leta z gospo Makuc, ki si je znala vzeti čas, pa v srednji šoli profesor Novakova, profesor Bizjak … Učitelji stare šole, ki so znali narediti red. Za tehniko me je navdušil profesor Tomažič, oče dveh fantov, ki zdaj soustvarjata zgodbo Pipistrela.«

Ajdovski netopir, podjetje Pipistrel, ki v slovenski in tuji javnosti velja za organizacijo, od kjer delavci ne odhajajo in kjer vladajo odlični odnosi, pa ni prvi Ivov projekt.

Študiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in od vedno je bil v njem prisotna poslovna žilica. Vse, kar je rabil, si je zaslužil sam. V študentskih letih je živel od fotografije, bil celo uradni fotograf Šentjakobskega gledališča in se takoj po zaključku študija spustil v podjetništvo. Odprl je lasten studio in se kot velik ljubitelj glasbe kmalu udejstvoval tudi v menedžerstvu skupin, v takratno Jugoslavijo pa pripeljal proizvodnjo priponk in tukajšnje ljudi naučil, da te priponke tudi rabijo.

Iz tistih let ostaja prijateljstvo s Tomažem Domicljem, Ivo pa še vedno redno hodi na koncerte izvajalcev, ki so mu blizu: »Glasba mi je bila vedno ljuba, vendar nimam posluha, nikoli nisem igral nobenega inštrumenta, sem pa zato veliko časa preživel na koncertih.«

Sediva v pisarni, kjer se stene šibijo od mednarodnih in domačih priznanj. Ivo je v letalstvu od majhnega, začel je kot modelar: »Navdušil me je Kazimir Saksida, ki mi je prvi predstavil motorne modele, prava letalska zgodba pa se začne, ko s prijatelji nismo želeli čakati na vrsto na letališču in smo zato po kosih uvozili motorni zmaj iz Italije.«

Ivo je nadarjen in izkušen pilot,  ki je svojo strast do letenja združil z poslom. S pokojno ženo sta leta 1987 ustanovila podjetje, ki je v teh letih postalo vodilen proizvajalec v ultralahkem letalstvu. Danes je podjetje sinonim za vrhunsko znanje in fantastične rezultate. Ivo ima poseben odnos do znanja: »Znanje je edina stvar, ki se je ne da ukrasti in hkrati najboljša naložba. Šole pri nas bi morale dati širino, znanje je danes dosegljivo na klik, šola pa bi morala učiti, kako to znanje uporabiti in nadgraditi.«

Ivo pravi, da je velik pristaš univerze v vsako slovensko vas, saj je nekaj znanja še vedno boljše kot manj znanja. »Ni pomembno, kaj ljudje študirajo, pomembna je širina. Vsi naši razvojniki recimo delajo druge stvari, kot kar so študirali. Naš glavni aerodinamik je doktor teorije kaosa  in ko je prišel k nam, je o letalih komajda vedel to, da imajo dve krili in rep.« Širina je tista, ki prinaša odličnost, Ivo pa problem šolstva v Sloveniji vidi še nekje: »Težava je v tem, da se pri nas na nobenem nivoju na vzpodbuja tekmovalnosti, zato namesto vrhunskih nastajajo povprečni kadri.«

Spregovoriva še o njegovi ekipi in Ivo pravi: »Če bi pri meni ostajali zaradi plač, bi jih verjetno že zdavnaj izgubil, ker jim ne morem nuditi tega, kar jim lahko nudi Nasa. Sedem ljudi na firmi ima višjo plačo kot jaz, ker si jo, če mene vprašate, tudi zaslužijo. Razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v Pipistrelu je 1:3. Imamo okoli petnajst plač na leto, dobiček delimo. Ljudje pa ostajajo zaradi odnosov.«

Pipistelova ekipa je utečena, uigrana in ponosna na to, kje je zaposlena: »Ta kolektiv je, kar se tiče odnosov, sanjski. Ko je treba, vsi delajo vse. Ta odnos je bistven tudi, kadar se pojavijo težave.«

Kadrov ne izbira Ivo, izbirajo jih sodelavci sami: »V kolektiv prideš na način, da te nekdo iz tima že pozna. Sodelavci izberejo nove sodelavce in to se je izkazalo za odličen pristop, ker tudi novi ljudje ne razbijajo tima. Svoje zaposlene izjemno cenim, vse, od prvega do zadnjega. Brez montažerjev in mehanikov ne gre, od njih je odvisno vse. Imamo fantastičen znanstveni kader, med seboj se vsi tikamo. Razvili smo sistem nagrajevanja novih idej, pa se je izkazalo, da so zaposleni tako odgovorni, da ta razvoj dojemajo že kot del svojega posla, ne kot nekaj, kar bi moralo biti posebej nagrajevano.«

Ivo razmere v podjetju pripisuje poštenemu odnosu na dolgi rok. Profiti niso taki, kot bi lahko bili in vendar je Pipistrel eno redkih podjetij, ki je vsako leto uspešnejše od prejšnjega. Ogromno vlagajo v razvoj, z malo ljudmi ustvarjajo rezultate, ki so prej znanstvena fantastika.

Rečeva še besedo o nagradah, ki jih Pipistrel in tudi Ivo osebno pobirata kot za stavo: »Sam te nagrade in nazive ločim na tiste, na katere se da vplivat in na tiste, na katere se ne da. Izbor osebnosti Primorske, pa recimo Val 202 in Slovenec leta – niso realni nazivi, ker je izbor povezan s socialnimi omrežji, ko si tri klike stran od tega, da zate glasujejo vsi.  Druga stvar je recimo Delova osebnost leta, ko se naključno kliče ljudi in se jih vpraša, kaj menijo – to pa spoštujem.«

Pipistrelu se dogajajo nagrade, na katere niso računali niti v sanjah. Med 15. 000 podjetji v Evropi so bili izbrani za najbolj inovativno podjetje, nominirani za najboljši dizajn, … To so nagrade, ki dajejo težo. Ko ga povprašam, na kaj je najbolj ponosen, brez premisleka izstreli: »Na svojo hčerko, Tajo, to je tako krasen človek, tako krasna, preprosta ženska!«

Spregovoriva še o Ajdovščini: »Ajdovščino imam rad, ne bom se preselil od tu. Vem pa, da sem Ajdovcem trn v peti in ne želim si jih veè dražit, zato bom naslednje podjetje gradil v stari Gorici v Italiji. Takih, kot je Vlado Samec, pevec iz Ceste pri Ajdovščini, ki je izjavil, ‘da so si Boscarol in njegova letala prisvojila zemljo in nebo,’ je namreč veliko … Uspel sem v svetu, ne tukaj, na domači burji.«

Pa se nekako zdi, da se Ivo glede takih reči ne sekira preveč. Ne spi več kot štiri ure na dan, vsak dan gre hodit s partnerko Marjano ali hčerko Tajo in njenim psom in uživa v živjenju. Služba mu je hobi, hobi pa služba.

Življenje ga je naučilo, da se ne ustraši izzivov. »Starši so me naučili delati in biti pošten. Ves denar, ki ga imam, gre v firmo. Ovire so samo v glavah, življenje pa mi je povedalo, da je veliko bolj kot denar pomemben uspeh. Za nič v življenju mi ni žal, zelo sem srečen sam v sebi.«

Ko ga povprašam po zaključni misli, pove: »Primorski, Goriški in Sloveniji želim čim več Pipistrelov, ki bi jih znala obdržat bolj, ko je znala mene.«

Foto: osebni arhiv Iva Boscarola

This entry was posted in Portreti and tagged , , , , , , , , , , , , , , , , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *