Valter Lapanja Valterap: Kritičnost do sveta je pogoj izražanja

Objavljeno v časopisu Goriška, avgust 2011.

Valter Lapanja je morda bolj kot po imenu in priimku znan kot Valterap – freestyler iz Goriškega, ki z rapanjem navdušuje po vsej Sloveniji. Dobila sva se kar v Ljubljani – v gostilnici Valter. Iskrenost in direktnost sta poglavitni karakteristiki njegovega značaja.Valter že vseh svojih 32 let živi v Solkanu. Po srednji šoli v Novi Gorici je srečo poskusil na ALU, kjer mu žal ni uspelo in je tako izbral študij slovenščine in primerjalne književnosti. »Kmalu sem spoznal, da to ni to in se namesto študija odločil iskat zrno pšenice med plevo v vsakdanjem življenju.«

Kar precej let je delal kot natakar, trenutno pa se največ posveča glasbi. Rap ga spremlja že od dvanajstega leta: »To so bili drugi časi, prav blizu preloma med Jugoslavijo in Slovenijo. Prvi raperski komad, ki me je prepričal, je ven prišel leta 1991, čutilo se je vpliv Italije in Jovanottija.«

Na začetku srednje šole je sodeloval v bandu: »Kasneje smo se razšli, kot se razide večina mladih bendov. Je pa res, da smo že takrat, zaradi pomanjkanja denarja za klasično opremo, delali tako, kot je moderno sedaj. Elektronsko igračko, ki je služila za ritem, še zdaj hranim doma.«

Pravi začetek Valterjevega rapanja seže v konec devetdesetih, ko je izšla prva slovenska hiphop kompilacija, na kateri je sodeloval tudi Valter. »Raper King nam je s svojim freestyle udejstvovanjem izboril pravico do sodelovanja, s čimer je KlemenKlemen izrazil spoštovanje do našega dela.«

Valter je nadaljeval s sodelovanjem na Klubskem maratonu Radia Študent. Iz te izkušnje je nastal prvi demo: »Ta, naslov je bil Nekitakegaku … Valterap, je bil že skoraj za objavo,« pripoveduje Valter. Nato se je lotil koncertirat po vsej Sloveniji, tudi v K4 in na Metelkovi v Ljubljani. Leta 2004 so Primorske novice razpisale natečaj za mlade ustvarjalce, ki je med mlade razdelil snemanje osmih pesmi in dveh plošč. Prijavilo se je preko šestdeset ljudi, med izbranimi pa je bil tudi Valter. »Tako je nastal moj prvi album, Malomatomanemona. Vmes sem sodeloval še z bendom Veto, jim napisal vsa besedila za album in kasneje odšel zaradi različnih pogledov na ustvarjanje glasbe.«

Album Malomatomanemona je izšel v samozaložbi: »Če ti povem pošteno, sem se tako odločil, ker se mi zdi ponudba založb, da za 10 % dela poberejo 60 % zaslužka, smešna oziroma žaljiva.« Valter je promocijo za svoj album delal sam – zgoščenke je prodajal po klubih toliko časa, dokler mu jih ni zmanjkalo.

Na sceni velja za enega najboljših freestylerjev v Sloveniji. »Freestylu so komadi nekaj odvečnega, glavna je improvizacija. Točno vidiš človeka, kdaj trene, da bi se spomnil, pomislil in kdaj res freestyla. Če ima kdo napisan komad vnaprej, se ga hitro dobi. Najslabši so tisti, ki se ponavljajo, detajli delajo razliko.« Dober freestayler je po Valterjevem mnenju tisti, ki ima hitre možgane, se hitro znajde v situaciji in zna nasprotnikove hibe izkoristiti v svoje dobro. Ko ga povprašam, kateri so najboljši freestylerji v Sloveniji, brez truda našteje: »N’Toko, ki je vedno najboljši, potem Pižama, King …«

Valterju je rap orodje izražanja. »Ko sem začel, sem začutil, da lahko z rapom največ povem, da se lahko izrazim. Ko rečem, da mi kak raper ni všeč, nikoli ne mislim vsebine. Ni mi všeč, če nima tehnike. Dober raper ima osnovno tehnično znanje in osnovne življenjske izkušnje, to je predpogoj. Ostalo je delo, stvar tehnike. Vsebine so stvar posameznika.«

Valterjeva besedila so kritična: »Kritičnost do sveta je pogoj izražanja, če ne bi bil družbeno kritičen, ne bi imel kaj povedat.« Je človek brez dlake na jeziku, ki stvari pove direktno in brez oklevanja. »In kar dopiši zraven, da se uni občinarki, za katero sem se zadnjič drl na Bevkovem trgu, ne opravičujem, ampak samo še potrjujem svoje besede!«

Valter poleg ustvarjanja glasbe ustvarja tudi na radijskih valovih. Na Radiu Koper vsak četrtek ob 22:30 vodi oddajo Od glave do rapa, ki je posvečena predvsem slovenski rap sceni.

Spregovoriva še o pogledih na svet in se med drugim dotakneva vojne: »Sem velik nasprotnik vojne in vojaških poslov. To ne pomeni, da se bojim branit, pomeni le, da ne vidim smisla v vojni. Če ne bi nihče hotel, da je vojna in bi si vsi želeli miru, bi tako tudi bilo. Če bi vsi verjeli v ‘tujega nočemo, svojega ne damo’, ne bi bilo nobenih problemov, tako pa je vojna le še eden od ekonomskih procesov. Vojna je poslovna poteza.«

Pogovor neizogibno nanese na politiko in daljšo razpravo Valter povzame takole: “Ja, vrži zlato ribico med morske pse in ji reči – na, pretepi jih!”

Za življenje pravi, da ga ni naučilo ničesar in ko ga povprašam po načelih, pravi: »Držim se samega sebe, edino sebi sem lahko zvest celo življenje. Vem, da grem kdaj ljudem na živce, ker sem pošten do sebe – in kadar vem, da imam prav, se mi ni problem skregat. Vse odgovore na vprašanja najdeš v sebi, nihče drug ne ve, kako živet tvoje življenje.«

Prihodnost? »Izdati album, dobiti redno službo in preživeti v tem svetu brez koga ubit ali naredit samomor.«

Najin pogovor se počasi približuje koncu. Valter z dvignjeno obrvjo in nasmehom ob zadnjem požirku pijače pove še tole: »Napiši, da naj ljudje več pridejo na Mostovno, ker tam nismo vsi tako grozni, kot izgledamo.«

Fotografije: Robert Pavšič  in David Verlič

This entry was posted in Portreti. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *