Zgodba o TAMkotu

Dragi prijatelji, z vami bi rada delila zgodbo o TAMkotu, pogumnem upokojenem gasilskem vozilu. TAMko bo letos dopolnil 29 let in je v originalu starejši TAM kombi. Takih je bilo leta 1983 po naših cestah veliko, v tem času pa je že redka atrakcija slovenskih poti.Zgodba o TAMkotu se začne, ko je bil ta še čisto navaden TAM. Rdeče barve se je boril z ognjem in tako zvesto služil potrebam prostovoljnih gasilcev na Colu nad Ajdovščino. Po kar precej letih gasilskega dela se je upokojil in prekrižal pot Tatjani in Nejcu. Srčen in predan par se je odločil, da ga kupi in predela v camperja – seveda takega po njunem okusu in z veliko hipi pridiha.

Pred tremi leti je tako TAM postal TAMko in začelo se je novo obdobje njegovega življenja. Zažarel je v novi podobi, počasi, a vztrajno se je ob energiji in znanju Tatjane in Nejca vedno bolj približeval njunemu sanjskemu camperju. Ob tem pa je ob vsaki priliki odpeljal veliko testnih voženj po Sloveniji. Na prvi daljši izlet je na Plitvička jezera popeljal šest prijateljev.

Preden vam zaupam zgodbo tega izleta in morda izgubim vašo pozornost, naj zapišem zelo pomembne informacije. Tatjana in Nejc sta TAMkota prijavila na tekmovanje Spedenaj moj avto. Da se TAMko uvrsti v finale, do nedelje rabimo čim več facebook Like-ov na tej povezavi: http://www.spedenaj-moj-avto.si/si/competitors?c=Tatjana-L&cid=1259

Vzelo vam bo deset sekund časa, TAMkotu in vsem njegovim prijateljem pa boste v primeru finala prinesli ogromno ogromno ogromno veselja!

Zdaj pa k obljubljeni zgodbi – če vas do zdaj nisem prepričala, da je TAMko vreden vašega glasu, naj poskusim še takole …

Ste na pravom putu – večino časa in v končni fazi smo res bili 🙂

prosti doživljajski spis iz TAMko izleta na Plitvička jezera in v Bosno

Ko sem v petek že zjutraj zadnjič tisti teden šla v službo, sem že vedela, da bo dober dan, čeprav je bil trinajsti. Dogodivščina se je pričela okoli treh, ko me je Nejc poklical, da me čakajo spodaj pri študentskem domu, da gremo skupaj na kosilo. TAMko je bil zaradi pokvarjene vhodne rampe parkiran sredi dvorišča in spričo svoje lepote in prisrčnosti požel ogromno občudovanja znancev in neznancev.

Kot se spodobi, smo se za uverturo spravili na balkansko kosilo, ob štirih pobrali še Jureta in se odpravili proti jugu. Ne mine dolgo in že so nas prvič dali na stran – na hrvaški meji so nam pregledali prtljažnik, kjer je Žefov David zajetni carinarki zaupal, da (sredi maja) ”idemo tamo, malo plivat”.

Takole je izgledala pot in ekipa: vozeči Nejc, snemajoča Urška, Tadeja, Tatjana, Jure in David:

Pot se je nadaljevala vse tja do desete ure zvečer, ko smo se ustavili pri naključno izbrani hiši, kjer sta Nejc in Tatjana vprašala domačine, če se lahko vkampiramo na njihovem travniku. Lastnik nas je napotil na neko poljsko cesto (dobesedno, saj je vodila do vasi Poljaki) in nam naročil še, da moramo ”kod treče lampe zaviti desno”.

Res smo zavili, v mesečini pripravili narezek, natočili glaž vina, predebatirali preživet dan ter se počasi odpravili spat v udobno zavetje Tamkota.

Po jutranji kavi nas je pot vodila naprej – skozi prijazne majhne hrvaške vasice, kjer smo vmes mimoidočim prijazno mahali in vmes poslušali ideološke pesmi naše bivše skupne države:

Že se je nakazovala gladina slavnih Plitvičkih, ko nas je ustavilo z rokami krilajoče bitje, ki se je izkazalo za panično žensko s pokvarjenim avtom. Iz njenega Opla se je nekontrolirano vil dim. Prijazno smo se ustavili, postavili trikotnik, TAMko pa je pokvarjen avto pošlepal do postajališča,

kjer so se fantje lotili dela:

Po uri truda so ugotovili, da je počila preparela cevka hladilnega sistema in da bo vsa voda, ki jo natočimo, iztekla. Tako se je dama odločila, da bo poklicala avtomehanika, nam podarila steklenico vina in nam zagotovila, da bo vsem v Zagrebu povedala, da so Slovenci ”najbolji”.

No, nas TAMko seveda ni pustil na cedilu! Kot bi mignil smo bili na Plitvičkih jezerih in se tam sprehajali dobrih pet ur. Njih lepote res ne bi opevala, ker (poleg tega, da to itak dovolj počnejo že Hrvati sami ;)) so res izjemna in jih mora videt vsak sam.

TAMko nas je v večernih urah odpeljal naprej do bosanske meje, kjer nam je zaradi nepredvidenih okoliščin carinik s čikom v roki malo eeee, popestril večer 🙂

Po diplomatskem nastopu Nejca so nas tudi brez sicer obvezne zelene karte le spustili naprej in TAMko nas je odpeljal do Bihača. Odločili smo se, da v bližini poiščemo gostilnico, nekaj pojemo, pogledamo Eurosong in gremo spat. Našli smo malo prijetno obcestno gostilnico in ko smo opazili, da edina dva gosta gledata nogomet, smo v ogenj poslali Tatjano in njen šarm. Nazaj se je vrnila z dobrimi novicami in daljincem: seveda, da lahko gledamo Evrosong in da smo zelo dobrodošli. Kmalu smo se spoprijateljili z natakarjem in obema gostoma, s katerimi smo potem skupaj navijali za vse nastopajoče kandidatke bivše juge.
Na mizi se je kmalu znašlo še 6 obilnih porcij čevapčičev in prva runda odličnega bosanskega piva. Na koncu večera pa nam je lastnik, ki ima sicer v ponudbi tudi prenočišča, prijazno dovolil kamp ustvariti kar na njegovem dvorišču.

Ko smo se zbudili, nam je lastnik skuhal pravo bosansko ”kafo”, nakar smo se od njega poslovili. Pot nas je peljala v Cazin, kjer smo obiskali prijatelje Nejca, Tatjane, Urške in Jureta, ki so jih spoznali na prejšnjem Balkan tripu. Po toplem sprejemu nas je TAMko varno in veselo dostavil nazaj domov in nam utrujen obljubil, da nam je po počitku z veseljem spet na voljo.

Če ste zdržali do konca zgodbe, ne pozabite glasu ta TAMkota oddati tukaj:
http://www.spedenaj-moj-avto.si/si/competitors?c=Tatjana-L&cid=1259

Večno hvaležna,

Tadeja 🙂

This entry was posted in Portreti. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *