Jožica Žigon – Napačnih odločitev ne smemo jemati kot poraz, temveč kot priložnost za novo znanje

Objavljeno v časopisu Goriška, november 2010

Jožica Žigon prihaja iz Lokavca pri Ajdovščini. Živahna in življenja polna upokojenka se ukvarja z mnogo rečmi, tokratni pogovor pa je tekel predvsem o slikarstvu. O vesolju, čopičih, Ajdovščini in njenem življenju več v naslednjih vrsticah.Jožica je otroštvo preživljala v Lokavcu pri Ajdovščini, kjer si je kasneje tudi ustvarila družino. „Otroštva se bolj slabo spominjam, za najstništvo, kot ga poznajo danes mladi, pa imam občutek, da sem ga kar preskočila.“

Takoj po končani osnovni šoli se je zaposlila v tovarni Fructal in tako že zelo mlada začela pot v samostojno življenje. „Že pri dvajsetih letih sem postala mati prvemu, čez dve leti pa še drugemu sinu.“

Že takrat je vedela, da zmore biti več kot biti delavka za tekočim trakom in tako se je odločila preizkusiti samo sebe. „V času med rojstvom prvega in drugega sina sem se na obrabljenem pisalnem stroju naučila slepega tipkanja. Ta veščina mi je prišla zelo prav kasneje, ko sem se zaposlila na Pošti v Novi Gorici, kjer sem delala petnajst let.“

Trdna volja in pogled v prihodnost sta ji pomagala, da je ob delu uspešno končala najprej srednjo, kasneje pa še višjo prometno šolo. Službo na pošti je zamenjala za zaposlitev v takrat novo nastajajočem podjetju Mobitel in tam ostala do upokojitve.

Ko se pogovarjava o poteku njenega življenja, Jožica zamišljeno pripoveduje: „Občutek imam, da se je moje življenje odvijalo z nadzvočno hitrostjo. Služba, vzgoja otrok, študij, gradnja družinske hiše … Vse to se je odvijalo spontano, zelo hitro in ni puščalo veliko časa za kaj več. Življenje mi je naklonilo dva čudovita sinova s partnerkama, osemletno vnukinjo Elo in šestletnega vnuka Jana ter mamo… To je moja družina, ki mi pomeni izredno veliko.“

Spregovoriva še o njeni veliki ljubezni zadnjih let – slikanju. Začela je pred desetimi leti: „Ko so se sinovi osamosvojili, se je kar naenkrat vse preveč umirilo in imela sem  več časa zase. Otroci so mi za darilo kupili osnovne rekvizite za slikanje in takrat sem s čopičem prvič potegnila po slikarskem platnu.“

Vznemirjenje, ki ga je občutila že ob prvi potezi in je ni zapustilo vse do danes, ji je povedalo, da je našla tisto, kar je potrebovala v tistem trenutku.

„Tako se je začelo moje druženje s čopičem. Na lastnih napakah sem se učila raznih tehnik, mešanja barv in nastajale so prve podobe. Zelo rada sem pokukala v kakšen atelje in opazovala slikarje pri delu, potem pa to isto preizkušala sama.“

Večina njenih prvih slik so bili ženski liki z zaprtimi očmi: „Ravno to me je pripeljalo v Piran, kjer imam že štiri leta svojo galerijo “Solinarka”, v kateri sem, kot pravijo, obudila lik Piranske solinarke.“

Leta 2009, ob mednarodnem letu astronomije, je začela s slikanjem vesolja. „Glavni pobudnik za to je bil mlajši sin Sašo, ki se poklicno ukvarja tudi z astronomijo. Zasipal  me je s fotografijami realnih motivov meglic, posnetih s teleskopom Hubble. Tako me je vpeljal v svet  astronomije, ki me je resnično prevzel.“

Slike meglic je skušala prenesti na slikarsko platno, kar ji je tudi uspelo – brezkončnost prostora je bila in ostaja Jožičina inspiracija.

Podjetje Pipistrel jo je povabilo, da prva v vrsti umetnikov razstavlja v prostorih Vizionarne. „Od nekdaj sem si želela imeti svojo prvo samostojno razstavo prav v Ajdovščini, zato je bilo sodelovanje z Vizionarno velik dogodek. Mogoče gre vzrok za naše sodelovanje iskati v tem, da so tako njihovi kot moji pogledi usmerjeni v nebo. Vabilo, naj razstavljam pri njih, še vedno dojemam kot veliko čast.“

Ajdovščino doživlja kot kraj, kjer je doma, domov pa se rad vrača vsak. „V nekem obdobju mi je bila Nova Gorica bližje, toda bolj zaradi službe. Zadnjih deset let pred upokojitvijo sem veliko časa preživela na Obali, kjer živi tudi najstarejši sin z družino. Tako sem vedno razpeta med Ajdovščino in Obalo in v oba kraja se rada vračam.“

Jožica je razstavljala še v Hotelu Sabotin v Novi Gorici, nazadnje pa so obiskovalci lahko občudovali njena dela v hotelu Palace v Portorožu.

Jožica se zdaj, ko je upokojena, ukvarja z vsemi tistimi stvarmi, za katere prej ni bilo dovolj časa: „Na prvem mestu bi izpostavila druženje z vnuki, ki mi je pravi izziv. Prosti čas pa posvečam izključno ustvarjanju.“

Slikanje včasih zamenja za kiparjenje in deževni dnevi so ji za ustvarjanje umetnin prava inspiracija.

Ko jo povprašam, kakšna je slika njenega življenja, pove: „Sliko mojega življenja bi najprej ponazorila s sivo barvo, nadaljevala v toplo rdečo, oranžno in zaključila z umirjeno zeleno. Seveda bi bilo med vsemi temi barvami tudi nekaj črne – a le toliko, da bi ostale bolj izstopale.“

Jožica pravi, da nas življenje veliko nauči in da je tudi sama svoje znanje srkala tako iz uspehov kot tudi neuspehov: „Zgodi se nam, da se odločimo nepravilno, vendar tega ne smemo jemati kot poraz, ampak kot priložnost za novo znanje.“

Trdno verjame, da je v življenju treba imeti vizijo, vanjo verjeti in uspeti. „Ustvarjalnost nas ohranja žive – ko nam je zmanjka, začnemo umirati.“

Ko jo povprašam še po zaključni misli za bralce Goriške, slikarka pove: „Ko v sebi začutite željo, da bi nekaj naredili, ne odnehajte, sicer ne boste nikdar vedeli, če to zmorete. Vsebina želje in obdobje življenja, v katerem ste, pri tem nista pomembna.“

Aktualno dogajanje v zvezi z Jožičinim ustvarjanjem lahko spremljate na njeni spletni strani.

Foto: Osebni arhiv in spletna stran podpalmo.si

 

 

Jožica Žigon prihaja iz Lokavca pri Ajdovščini. Živahna in življenja polna upokojenka se ukvarja z mnogo rečmi, tokratni pogovor pa je tekel predvsem o slikarstvu. O vesolju, čopičih, Ajdovščini in njenem življenju več v naslednjih vrsticah.

 

Jožica je otroštvo preživljala v Lokavcu pri Ajdovščini, kjer si je kasneje tudi ustvarila družino. „Otroštva se bolj slabo spominjam, za najstništvo, kot ga poznajo danes mladi, pa imam občutek, da sem ga kar preskočila.“

 

Takoj po končani osnovni šoli se je zaposlila v tovarni Fructal in tako že zelo mlada začela pot v samostojno življenje. „Že pri dvajsetih letih sem postala mati prvemu, čez dve leti pa še drugemu sinu.“

Že takrat je vedela, da zmore biti več kot biti delavka za tekočim trakom in tako se je odločila preizkusiti samo sebe. „V času med rojstvom prvega in drugega sina sem se na obrabljenem pisalnem stroju naučila slepega tipkanja. Ta veščina mi je prišla zelo prav kasneje, ko sem se zaposlila na Pošti v Novi Gorici, kjer sem delala petnajst let.“

 

Trdna volja in pogled v prihodnost sta ji pomagala, da je ob delu uspešno končala najprej srednjo, kasneje pa še višjo prometno šolo. Službo na pošti je zamenjala za zaposlitev v takrat novo nastajajočem podjetju Mobitel in tam ostala do upokojitve.

 

Ko se pogovarjava o poteku njenega življenja, Jožica zamišljeno pripoveduje: „Občutek imam, da se je moje življenje odvijalo z nadzvočno hitrostjo. Služba, vzgoja otrok, študij, gradnja družinske hiše … Vse to se je odvijalo spontano, zelo hitro in ni puščalo veliko časa za kaj več. Življenje mi je naklonilo dva čudovita sinova s partnerkama, osemletno vnukinjo Elo in šestletnega vnuka Jana ter mamo… To je moja družina, ki mi pomeni izredno veliko.“

 

Spregovoriva še o njeni veliki ljubezni zadnjih let – slikanju. Začela je pred desetimi leti: „Ko so se sinovi osamosvojili, se je kar naenkrat vse preveč umirilo in imela sem več časa zase. Otroci so mi za darilo kupili osnovne rekvizite za slikanje in takrat sem s čopičem prvič potegnila po slikarskem platnu.“

 

Vznemirjenje, ki ga je občutila že ob prvi potezi in je ni zapustilo vse do danes, ji je povedalo, da je našla tisto, kar je potrebovala v tistem trenutku.

 

„Tako se je začelo moje druženje s čopičem. Na lastnih napakah sem se učila raznih tehnik, mešanja barv in nastajale so prve podobe. Zelo rada sem pokukala v kakšen atelje in opazovala slikarje pri delu, potem pa to isto preizkušala sama.“

 

Večina njenih prvih slik so bili ženski liki z zaprtimi očmi: „Ravno to me je pripeljalo v Piran, kjer imam že štiri leta svojo galerijo “Solinarka”, v kateri sem, kot pravijo, obudila lik Piranske solinarke.“

 

Leta 2009, ob mednarodnem letu astronomije, je začela s slikanjem vesolja. „Glavni pobudnik za to je bil mlajši sin Sašo, ki se poklicno ukvarja tudi z astronomijo. Zasipal me je s fotografijami realnih motivov meglic, posnetih s teleskopom Hubble. Tako me je vpeljal v svet astronomije, ki me je resnično prevzel.“

 

Slike meglic je skušala prenesti na slikarsko platno, kar ji je tudi uspelo – brezkončnost prostora je bila in ostaja Jožičina inspiracija.

 

Podjetje Pipistrel jo je povabilo, da prva v vrsti umetnikov razstavlja v prostorih Vizionarne. „Od nekdaj sem si želela imeti svojo prvo samostojno razstavo prav v Ajdovščini, zato je bilo sodelovanje z Vizionarno velik dogodek. Mogoče gre vzrok za naše sodelovanje iskati v tem, da so tako njihovi kot moji pogledi usmerjeni v nebo. Vabilo, naj razstavljam pri njih, še vedno dojemam kot veliko čast.“

 

Ajdovščino doživlja kot kraj, kjer je doma, domov pa se rad vrača vsak. „V nekem obdobju mi je bila Nova Gorica bližje, toda bolj zaradi službe. Zadnjih deset let pred upokojitvijo sem veliko časa preživela na Obali, kjer živi tudi najstarejši sin z družino. Tako sem vedno razpeta med Ajdovščino in Obalo in v oba kraja se rada vračam.“

 

Jožica je razstavljala še v Hotelu Sabotin v Novi Gorici, nazadnje pa so obiskovalci lahko občudovali njena dela v hotelu Palace v Portorožu.

 

Jožica se zdaj, ko je upokojena, ukvarja z vsemi tistimi stvarmi, za katere prej ni bilo dovolj časa: „Na prvem mestu bi izpostavila druženje z vnuki, ki mi je pravi izziv. Prosti čas pa posvečam izključno ustvarjanju.“

 

Slikanje včasih zamenja za kiparjenje in deževni dnevi so ji za ustvarjanje umetnin prava inspiracija.

 

Ko jo povprašam, kakšna je slika njenega življenja, pove: „Sliko mojega življenja bi najprej ponazorila s sivo barvo, nadaljevala v toplo rdečo, oranžno in zaključila z umirjeno zeleno. Seveda bi bilo med vsemi temi barvami tudi nekaj črne – a le toliko, da bi ostale bolj izstopale.“

 

Jožica pravi, da nas življenje veliko nauči in da je tudi sama svoje znanje srkala tako iz uspehov kot tudi neuspehov: „Zgodi se nam, da se odločimo nepravilno, vendar tega ne smemo jemati kot poraz, ampak kot priložnost za novo znanje.“

 

Trdno verjame, da je v življenju treba imeti vizijo, vanjo verjeti in uspeti. „Ustvarjalnost nas ohranja žive – ko nam je zmanjka, začnemo umirati.“

 

Ko jo povprašam še po zaključni misli za bralce Goriške, slikarka pove: „Ko v sebi začutite željo, da bi nekaj naredili, ne odnehajte, sicer ne boste nikdar vedeli, če to zmorete. Vsebina želje in obdobje življenja, v katerem ste, pri tem nista pomembna.“

This entry was posted in Portreti. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *