Tatjana Lampreht in Nejc Konjedic – Življenje pisane barve

Objavljeno v časopisu Goriška, maj 2009

Tatjana Lampreht in Nejc Konjedic sta mlada popotnika, ki sta videla že mnogo sveta. Poleg popotništva se ukvarjata še z veliko stvarmi – lotita se vsega, kar se jima zdi zanimivo in teh reči jima ne zmanjka. O življenju, prepredenem s potovanji, delom, smehom in študijem, smo se pogovarjali nekega pomladnega večera v njunem novem domu na Krasu.


 

Tatjana prihaja iz Žirovskega Vrha. Prijazna Gorenjka, ki v sebi nosi velik del primorske duše, o svojih mladostniških letih pripoveduje: »Odraščala sem na podeželju, sredi narave, ki mi še danes zelo veliko pomeni. Če pomislim na najstniška leta, se spomnim gimnazije v Škofji Loki in sošolcev, s katerimi smo se res odlično razumeli. Veliko sem se družila z vrstniki, ki so tekmovali v avto krosu, in tako sem se imela možnost preizkusiti tudi v dirkanju.«

Tatjano že od malega spremljajo konji,  v osnovni šoli je imela kobilo Brino in jahanje ji je še vedno nekaj posebnega: »V jahanju res uživam, umetnost je doseči sporazum s konjem, ki je prav tako živo bitje. Vedno se moraš malo pogajati in v tem uživam; ko sem s konji, sem res jaz in se odklopim od ostalega sveta.«

Po gimnaziji je vpisala študij ekonomije v Ljubljani, kjer sta se preko organizacije AIESEC spoznala z Nejcem. Njega je pot prinesla iz vasi Hum v Goriških Brdih, za študij ekonomije pa se je odločil, ker ni točno vedel, kaj drugega bi pravzaprav študiral. Tudi Nejc se svojih otroških in najstniških let spominja kot lepih: »Izhajam iz glasbene družine, zato ni bilo vprašanje, ali bom kaj igral, temveč samo, kateri inštrument bo to. Tako sem celo osnovno šolo igral violino, bil pa sem tudi član mednarodnega mladinskega orkestra YEM, s katerim smo imeli kar nekaj nastopov v Sloveniji in sosednjih državah.«

Takrat se je za Nejca pravzaprav tudi začela popotniška kariera, tujina ga je privlačila od vedno. Pri dvajsetih je sam preštopal celo Španijo, še bolj aktivno pa sta se oba, tako Tatjana kot Nejc, s potovanji srečala prek AIESECa. »AIESEC je največja mednarodna študentska organizacija, ki študentom omogoča, da si ob študiju pridobijo tudi praktične izkušnje, obiskujejo strokovne seminarje in opravijo delovno prakso v tujini. Praktične in mednarodne izkušnje pa so dandanes že standard, teorija s fakultete ni dovolj.«

Oba sta med študijem izkoristila možnost študijske izmenjave in se tako kmalu potem, ko sta postala par, odpravila za eno leto vsak na svoj konec Evrope, Tatjana v Nemčijo, Nejc pa na Portugalsko.  »Oba sva videla, kako velike so razlike med študijem v tujini in doma. V tujini je veliko več dvosmerne komunikacije med študenti in profesorji, česar na naši fakulteti skorajda ni, predvsem zaradi prevelikih razredov. Več je tudi dela na praktičnih primerih in pristop do dela je popolnoma drugačen.«

Prav v času izmenjave sta veliko potovala, večkrat obiskala drug drugega, na koncu pa sta skupaj na štop v šestih tednih prepotovala še Skandinavijo. Potovanja so del njunega življenja in jemljeta jih kot nekaj povsem normalnega: »To je najina močna skupna točka. Prejšnje poletje sva s Škodo Favorit prevozila celoten Balkan, peljala naju je tudi v Grčijo,« smeje pripovedujeta in nadaljujeta: »Skupaj sva tako prepotovala skoraj celo Evropo in Maroko, zadnje veliko potovanje pa je bilo pred tremi meseci, ko sva prepotovala Srednjo Ameriko in nekatera mesta ZDA.«

Na svoja potovanja imata zelo lepe spomine, vedno sta si znala naredit tako, da jima je bilo lepo. »Greš za občutkom, nekam prideš, vidiš kako je in se zaklepetaš z domačini, ki ti znajo vedno povedati največ zanimivega. Večino krat sva potovala na štop, pri čemer dejstvo, da je zastonj, ni bilo poglavitnega pomena. Štop je super, ker slišiš toliko zgodb, ker ti ljudje povejo, kje se splača kaj videt, kje je kaj zanimivega in pravzaprav že na poti sami doživiš ogromno. Konec koncev je čar potovanj pravzaprav v ljudeh in skoraj nikjer jih ne spoznaš več kot preko štopa.«

Pri potovanjih ju fascinira, kako zelo dobri so ljudje, kako so pripravljeni pomagat, čeprav vedo, da ne bodo dobili ničesar v zameno. Potovanja prinesejo spoznanje o kulturnih razlikah med ljudmi, pomagajo nam razumeti, iz kje te razlike izhajajo, pa tudi to, da smo si v bistvu vsi ljudje zelo podobni. Tatjana in Nejc pripovedujeta: »Potovanja ti dajo ogromno, spremeniš perspektivo, iste stvari vidiš na drugačne načine. Če skupaj potuje par, je to lahko za odnos tudi velika preizkušnja, saj ne more biti nihče dobre volje 24 ur vsak dan in umetnost se je naučiti shajati s partnerjem v vseh situacijah. Več kot potujeva, raje se vračava v Slovenijo, saj vedno bolj ceniva, kar imamo na naši stran Alp in to nosiva globoko v srcu.«

Po študentskih letih v Ljubljani, za katere oba pravita, da so nekaj najboljšega, kar se lahko človeku zgodi v življenju, sta se odločila za velik korak. Nejčev oče jima je povedal za možnost najema bara in tenis igrišč, hkrati pa stanovanja na Goriškem Krasu. Odločila sta se v desetih minutah – in zdaj vodita tenis bar na Lokvici na Krasu. »Rabila sva malo spremembe, Krasa še ne poznava tako dobro in vodenje bara se nama je zdel velik izziv. Zelo so naju podprli tudi domači, za kar sva jim nadvse hvaležna.«

Nejc in Tatjana sta bila presenečena koliko stvari in dela s sabo prinese odprtje bara, zelo pa sta vesela, da so ju ljudje sprejeli. »Življenje na podeželju je zelo drugačno kot v mestu. Tu so povezave med ljudmi drugačne, bolj osebne, ljudje se med seboj dobro poznajo, se pogovarjajo in imajo čas, nikomur se pretirano ne mudi.« Veliko jima pomeni, da se v življenju stalno nekaj dogaja in da sta svobodna. Stalno se pojavljajo nepredvidljive stvari, ki jih je treba rešiti in prav to dela njuno življenje zanimivo.

Ko zaključujemo naš pogovor in v bar kapljajo še zadnji večerni gostje, ju na hitro povprašam še o barvi njunega življenja. Odgovorita s presenečenimi pogledi in nasmehom: »Pisane in tople, kot ta miza, za katero sedimo. Skušava živet polno in izkoristit vse, kar nama ponuja življenje.«

Mlad par, ki kar izžareva toplino in prijaznost, bo z energijo in karizmo, ki jo imata oba v velikih količinah, gotovo znal narediti svoje življenje še bolj zanimivo kot do zdaj. Ob misli za konec še nasmejano povesta: »Življenje je treba uživati s polno žlico in carpe diem je že eden izmed motov, ki se jih velja držati.«

 

This entry was posted in Portreti. Bookmark the permalink.

One Response to Tatjana Lampreht in Nejc Konjedic – Življenje pisane barve

  1. Stančka says:

    Ne vem, kaj me je bolj navdušilo: njuna zanimiva in nenavadna zgodba ali intervju, napisan s tako naklonjenostjo in iz srca! 😉

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *