Aleksej Dolinšek – Najpomembnejše stvari v življenju se zgodijo, ko ležiš!

Alekseja sem spoznala preko najine dobre skupne prijateljice. Pozitivna energija kar vre iz njega in ob njem človek res dobi občutek, da je vse na tem svetu lepo in sproščeno. Aleksej se letos že drugič odpravlja na Dirko okoli Slovenije. V svoje udejstvovanje je letos vključil še pomoč tistim, ki se s športom zaradi hendikepa ne morejo ukvarjati.

Aleksej je rojen v Celju, do nedavna pa je stanoval na Dolu pri Hrastniku. Že od malih nog ga je zanimalo dvoje – tehnika in glasba. »Za oboje me je navdušil pokojni dedek. Vedno je nekaj brkljal po delavnici in ni je bilo stvari, ki je nebi znal narediti ali popraviti. Poleg tega je izvabil glasbo iz mnogih predmetov; glavnika, lipovega lista …«

Veselje do tehničnih znanj ga je pripeljalo na tehniško gimnazijo v Trbovljah, kasneje pa še na študij fizike v Ljubljani. Vpisan je tudi na Fakulteti za šport.

Aleksej pripoveduje, da so prav nad vpisom na Fakulteto za šport najbrž najbolj presenečeni ravno njegovi učitelji športne vzgoje: »Tako v osnovni kot srednji šoli sem bil namreč sila nezainteresiran za šport in vse, kar je bilo povezano z njim.  Dejstvo pa je, da je športna vzgoja še vedno zasnovana na igrah z žogo, ki mi ne ležijo preveč. Bolj me zanimajo individualni športi v naravi.«

Za rekreacijo kot tako ga je že zelo zgodaj navdušila mama, ki je tudi edina športno aktivna v družini. »Kolo je vedno bilo pri hiši in kot otrok sem se z njim pač preganjal po vasi. Do sosedov in na lokalni hrib Kal nad Hrastnikom – danes tam poteka tudi kolesarska tekma za državno prvenstvo.«

S koncem gimnazije je pričel bolj resno kolesariti in se s prijatelji odpravil v Dubrovnik s kolesom. »To je bil nekako začetek moje resnejše zgodbe o kolesu. Pričel sem kolesariti daljše razdalje in v tem našel veliko veselje. Rekreativni maratoni in dirke me niso privlačili, bolj to, da s kolesom lahko potuješ po svetu in vidiš toliko zanimivih reči.«

Kolo mu je tako odprlo vrata še do drugih športov. Tako se ukvarja s tekom na smučeh, SKIKE-om, plezanjem, deskanjem, …  Važno mu je le,  da je aktivnost zanimiva in da poteka na svežem zraku.

Ko ga povprašam po dosežkih, odgovarja: »S športom se še vedno ukvarjam povsem rekreativno. To pomeni, da gre v prvi vrsti za dobro počutje, skrb za zdravje,  sprostitev … Tako so tudi “dosežki” pravzaprav nepomembni, dokler pri nekem početju uživaš. Nisem kak zagrizen zbiralec kolajn in odličij, sem pa ponosen na  prevožene Brevete. To so nenavadno dolge kolesarske vožnje, ki služijo kot kvalifikacija za znameniti Paris – Brest – Paris, najstarejšo kolesarsko dirko na svetu, ki pa je sedaj netekmovalnega značaja in namenjena rekreativcem. Dolga je 1200 kilometrov, prej pa moraš prevoziti 200, 300, 400 in 600 kilometrov razdalje – brevete. Paris – Brest – Paris poteka vsake štiri leta in letos avgusta se ga želim udeležiti tudi sam. Za 1200 kilometrov tam porabiš nekje med 50 in 90 ur, odvisno od posameznika. Breveti so res pustolovščine, ampak bistvo je druženje in potovanje – ne dirkanje. Za vsako prevoženo razdaljo dobiš medaljo. To so dogodivščine in spomini za celo življenje …«

Najbolj je ponosen  na prevožen 1000 kilometrski brevet leta 2009. Takrat je bil zaradi slabega vremena edini kandidat na štartu in brevet s pomočjo majhne spremljevalne ekipe tudi prevozil. »Drugo, na kar sem ponosen, pa je zagotovo lanski nastop na Dirki okoli Slovenije (DOS), kjer sicer nismo prišli do cilja, vendar je bilo tistih 961 kilometrov  peklenskih. Nekateri najboljši so odstopili že mnogo prej. Ljudje so videli, da lahko z ležečim kolesom prevoziš tudi tako razgibane terene kot so na DOSu. Še vedno mnogi mislijo, da s takim kolesom težko voziš v klanec.«

Povprašam ga še po občutkih, ki ga prevevajo na takih dirkah: »Najlepše je, da najtežje stvari hitro pozabiš. In ostane samo neka romantika, ki ti daje zagon in voljo za nove podvige. Potem se lotiš nove reči in romantika zbledi, ampak po koncu je zopet vse isto. Zopet pozabiš, da te je pral dež ure in ure, da je bilo mrzlo, da se je pokvarilo kolo … Človeški um je res super,« smeje zaključi Aleksej.

Aleksejeva posebnost je, da ne vozi klasičnega, ampak ležeče kolo. »Na nekem sejmu sem spoznal Petra Osterveršnika, edinega uvoznika takih koles pri nas. Kmalu sem že vozil svoje ležeče kolo in to je res velik užitek. Manjši zračni upor pomeni višje hitrosti po ravnini, o udobju pa ni kaj govoriti – to je potrebno enostavno preizkusiti. Petrov www.udobnoposvetu.si je že 2. leto tudi moj glavni sponzor in ravno njemu se moram zahvaliti, da so tovrstni podvigi sploh mogoči.«

Lanski cilj – kot prvi ležeči kolesar prevoziti DOS, je še vedno neizpolnjen. Lani jih je Alekseju in skupini zagodlo vreme, vendar se je vse skupaj končalo vsaj brez poškodb. Letos se dirke DOS  lotevajo z višjim ciljem  – z dobrodelno akcijo S kolesom za kolo.

Srečko je s pomočjo akcije s Kolesom za kolo že dobil svoje kolo, za Ivano še zbirajo sredstva.

O tej lepi gesti Aleksej pripoveduje: »Ideja je vzklila, ko sem razmišljal, zakaj se ponovno udeležujem dirke DOS. Ali je to res nek “egotrip”, iskanje svojih meja, narcisoidnost, želja po sprejetju, da te ljudje cenijo? Je to nepotrebno mučenje, dirka brez pomena, norost? Resnica je morda nekje vmes, prišel pa sem do zaključka, da je lahko DOS tudi orodje, da nekomu pomagaš. Mnogi nimajo te sreče, da bi se lahko prijavili na tako tekmovanje. Mnogi niti peš ne morejo okoli svoje hiše. Nekateri hiše sploh nimajo… Skratka, odločil sem se pomagati dvema paraplegikoma, da bosta lahko zopet kolesarila.«

Akcija  S kolesom za kolo bo Ivani Gornik in Srečku Petkovšku prinesla invalidski kolesi na ročni pogon. Vsak lahko v ta namen prispeva 1€ s poslanim SMS sporočilom “KOLESAR” na številko 1919.

Do sedaj so zbrali toliko sredstev, da je Srečko že dobil svoje kolo. Za Ivano pa nameravajo  potrebna sredstva zbrati tekom dirke: »Nekako upam, da bodo naši navijači ob spremljanju spletne strani www.ad-venture.si namenili še kak € za dober namen. Spletna stran je namreč med dirko zelo obiskana, saj se redno javljamo s terena, obiskovalec lahko vidi, kje se tisti trenutek nahajamo, kako hitro gremo in še mnogo zanimivih stvari.«

Aleksej zlahka odgovarja na vsa vprašanja, zatakne se le, ko ga povprašam, kakšen je osebnostno. Na koncu le pove: »Mislim, da sem trmast in vztrajen, iskren ter komunikativen. S politiko in religijo se ne ukvarjam; dobro je v ljudeh, čeprav se kdaj zdi, da je že davno izginilo v evrih in dolarjih. Ne gledam televizije ali poslušam novic, ki bi jih lahko preimenovali kar v črno kroniko. Cenim pozitivno energijo, nasmeh in poštenost.«

Za konec si še sposodi dvotip ležeče kolesarke iz Škotske: »Najpomembnejše stvari v življenju se zgodijo, ko ležiš!«

Članek o Alekseju bo objavljen tudi v novi izdaji Idrijskih novic, v petek, 13. 5. 2011.

This entry was posted in Portreti and tagged , , , , , , , , , , , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *