Erik Brecelj – Nujno je ohraniti človeškost

Objavljeno v časopisu Goriška, februar 2010

Erik Brecelj je ime, ki zadnja leta malokomu ostaja neznano. Kirurg in onkolog, ki mu ni vseeno za usodo bolnikov in institucijo, v kateri je zaposlen, je postal ime leta 2009 tako pri Delu kot tudi pri Valu 202. Prihaja iz Ajdovščine in navduši s svojo srčnostjo, predanostjo delu in pristnim prepričanjem v to, za kar se bori.

Pogovor začneva na začetku – Erik je rojen Šturec, Ajdovščina mu je ljuba in vanjo se vsak dan znova vrača. Trenutno v Šturjah gradi hišo – tudi sam kdaj pa kdaj mojstrom priskoči na pomoč. “Naši kraji so zapostavljeni, tudi mi sami v Šturjah zapostavljamo pomembne ljudi iz naše zgodovine. Cebej, odlični baročni slikar in Terčelj, duhovnik in publicist, tako recimo nimata svojega spomenika v Ajdovščini. Prav tako redkokdo ve, da je bila v Šturjah uprizorjena prva lutkovna predstava.”

 

Erik o svojem poklicu: "Fakulteta premalo pripravlja na to, kar te čaka, ko je pred tabo človek, ki je bolan in potrebuje pomoč."

Erik je po osnovni šoli v Ajdovščini odšel na naravoslovno matematično gimnazijo v Novo Gorico. Naravoslovje ga je privlačilo od nekdaj in ko je prišel čas odločitve za študij, je kolebal med strojništvom in medicino. “Na koncu sem se odločil za medicino in ni mi žal. Biti kirurg je težak, a lep poklic in če ne bi mislil tako, ne bi vztrajal v takem delovnem okolju.”

 

Če bi še enkrat hodil na fakulteto, pravi, da bi veliko manj časa presedel na predavanjih in se namesto tega trudil veliko več časa preživeti v praksi, na realnem delovnem mestu. “Fakulteta premalo pripravlja na to, kar te čaka, ko je pred tabo človek, ki je bolan in potrebuje pomoč.”

Erik Brecelj ob prejemu priznanja za Delovo osebnost leta 2009

Ko ga povprašam po občutkih, ki ga prevevajo, ko ima pred sabo težko bolne ljudi, odgovarja: “Treba se je naučiti distance. Ne moreš nositi vsega v sebi, ker bi se če ne zgrizel. Obenem pa se mi zdi nujno potrebno, da ohranjamo človeškost, da smo se sposobni vživeti v človeka, v njegovo doživljanje diagnoze in ga skušat razumet in mu pomagat po najboljših močeh. Drugače pa je tako – če človek z diagnozo rak pride do nas, kirurgov, potem je to že dober znak. To pomeni, da se da še veliko rešiti in prav to je čar našega poklica – da dejansko nekaj narediš, nekoga pozdraviš. Da kdaj tudi tvegaš in se splača.”

Spregovoriva o začetkih njegova dela in smeje mi zaupa anekdoto s svojega prvega posega. “Nekemu policaju sem moral odstraniti noht in že na začetku ga je zanimalo, kakšen je občutek takega dela. Rekel sem mu, da mu bom povedal na koncu, kar sem tudi storil z besedami – gospod, glede na to, da sem to počel prvič, se mi je zdelo prav super!”

Nekoč je novinar o njem zapisal, da bo z njim konec, ko bo umolknil.

Pogovor nanese na to, kar se je dogajalo z onkološkim inštitutom in kaj je bila tista kaplja čez rob, zaradi katere je takrat napisal vsem dobro poznano pismo: “Pismo sem napisal, ko sem videl, da v kleti leži nova, vrhunska oprema in propada. Mi smo delali v nemogočih razmerah, takrat še v stavbi A. V sebi se nikakor nisem mogel prepričati, da je to prav, da je prav, da vsi vemo, kako potekajo posli v zdravstvu in da smo vsi slepi, gluhi in nemi. Bolniki in zaposleni smo trpeli na račun profita. Od kar se je vse to začelo, so minila štiri leta in moram reči, da sem se navadil na to, da si moram vsakodnevno ščititi hrbet. Sem eden najbolj nadzorovanih zdravnikov v Sloveniji, moje paciente stalno spremljajo. Ljudje o meni lažejo, iščejo napake in mi skušajo podtikat vsemogoče stvari. Vem, da se sliši paranoično, a na žalost tako je. V to, kar se dogaja, sem se spustil zelo zavestno in tudi zelo naivno. Zdaj mi ne preostane drugega, kot da plavam s tokom – nekoč je neki novinar o meni zapisal, da bo konec z mano, ko bom umolknil.”

Spoštuje ljudi, ki so sposobni.

Pravi, da je za to, da še zmeraj vztraja, zaslužna sosledica naključij, informacij, ki so do njega prišle ob pravem času in v veliki meri tudi novinarjev. “Lahko rečem, da so v Sloveniji novinarji, ki pišejo o zdravstvu, korektni in pošteni, z redkimi izjemami. Kar nekajkrat so mi že rešili kožo in brez tega lahko mirne duše rečem, da verjetno ne bi bil več tu, kjer sem. Poskusil sem urgirati preko mnogih inštitucij, pa nobena od njih ni opravila svojega dela. Edino, kar v tej državi deluje in preprečuje, da bi se vse popolnoma skorumpiralo, so mediji in novinarji.”

Erik pravi, da spoštuje ljudi, ki so sposobni. Probleme ima le s tistimi, ki niso. “Ne se uklanjal nekomu, ki se mi ne zdi vreden mojega spoštovanja. Ne dovolim si, da bi mi ukazoval nekdo, ki je nesposoben.” Preko svojega boja se je naučil ogromno – spoznanje, kako v resnici delujejo stvari v tej državi pa je od vsega vredno še največ.”

Izobrazba po njegovem mnenju ne pomeni moralne veličine, temveč prej obratno. Na vprašanje, če je med svojimi nasprotniki kdaj naletel na poštenega človeka, z razmislekom pove: “Sem … Tudi kdo od nasprotnikov je bil pošten, vendar so mu tisti na vrhu hitro zlomili hrbtenico.”

Povprašam ga o vipavski duši: “Vipavska duša je samosvoja, Vipavci nikoli niso bili vdani oblasti. Ne prodamo se hitro in kdaj smo na ta račun tudi mesto zamujenih priložnosti.Vipavc ostane Vipavc.”

 

Erik se dnevno vrača v rodno Ajdovščino

Dnevno se vozi domov in veliko mu pomeni narava, Čaven, Šturje, domača hiša. Eden izmed stebrov v njegovem življenju je družina, ki ga podpira, stoji za njim in mu daje energijo. Ima sedemletno hčerko, z ženo Mojco pa sta lani praznovala deseto obletnico poroke. Osebnostno je Erik trmast in se ne ozira kaj dosti na to, kaj drugi mislijo in govorijo o njem. “Seveda mi ni vseeno za vse ljudi v mojem življenju – marsikoga spoštujem in resnično cenim njegovo mnenje. Res pa je, da težko zaupam, ker ljudje zelo hitro izdajo človeka.”

Empatija je nujna, pravi, tako v njegovem poklicu, kot na splošno. Na vprašanje, česa ga je naučilo življenje, smeje odgovarja: “Ne še dovolj, upam, da me še česa bo.”

 

O Primorski: "Primorski in Goriški se zadnjih nekaj let končno vrača tista pokončnost, ki jo je imela v času okupacije. S Trstom in Gorico je izgubila pečat, ki se zdaj počasi vrača na drug način. Vrača se pokončnost Primorcev."

Spregovoriva še o Primorski in Goriški: “Primorski in Goriški se zadnjih nekaj let končno vrača tista pokončnost, ki jo je imela v času okupacije. S Trstom in Gorico je izgubila pečat, ki se zdaj počasi vrača na drug način. Vrača se pokončnost Primorcev.”

 

Na koncu ga poprosim še po sporočilu za bralce Goriške, pove: “Naj bodo ponosni na Goriško, naj bo ta tudi napram Sloveniji tako pokončna, kot je bila v fašizmu. Naj Goriška ostane Goriška.”

Fotografija: STA, Siol, Delo, Večer, Žurnal, Pop TV

This entry was posted in Portreti and tagged , , , , , , , , , , , , , , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *